Na koncu sveta
in na robu neba
razpoke so, zev
le luknja, pepel
V meni pa svet
je poln in lep
okrogel za dva
do roba neba
Morda pa ta bol
je duše razkol;
od zunaj svet poln,
na znotraj nikol’ …
A duša to ve,
ni slepa in gre
na konec sveta
po košček neba.