Ali bežim pred svojim razumom
in hkrati k sebi?
Kako me lahko bolečina osvobaja,
izčrpanost krepi?
Lahko ljubim tistega,
ki me neusmiljeno pahne po tleh?
Tu sedim, z mrtvimi sanjami v naročju,
mirujem in jih pestujem.
Nato vstanem
in se odpravim po svoji poti.
Končno ne bežim več.