Svarilo ni grožnja
toda ne reci “nikoli, nikdar”
morda te kdaj doleti
neke vrste zapor
apokaliptični vakuum
luknja v trebuhu
brezno v srcu
in mreža vseh mor
temna noč duše
je dolga, globoka
kot brezno v srcu
kot luknja v drobovju
brez nohtov, brez zob si
brez čutov, brez tal
brez sonca, smeri
ki bi vodila kam
“počasi se daleč pride”
“hiti počasi”
paradoks brez sidrišča
je le nesmiseln vrtinec
Čutenje pa pripelje dušo nazaj
mraz se umakne, oči so spet žive
drugi ni pekel samo; je tudi raj
nikoli ne pozabiš poti v ta kraj …