Nekoč, nekje, vsakdo to ve,
zgodi se smrt, problem, odhod
in komaj se tega zavem,
že moram – naprej, na novo pot.
Groza me obhaja, mraz,
zla slutnja govori – to bo poraz.
Se trudim držati nad gladino,
dan gre mimo, jaz sem še vedno – jaz.
Skozi gozd me vodi lep srnjak,
zveri odžene čudež kak,
pot mi kaže angel mlad,
pa pridem na kraj, ki mi je znan …
Ga morda iz sna poznam,
kot privid, kot skupek sanj;
zdi se, da ta podoba iz spomina
je bila samo skomina?
Moj obraz, sem to še jaz?
Zazrem se vate, se prepoznam,
ti si obraz iz mojih sanj,
bitje hrepenenj in živih zrenj!