Dež je izmil prah s streh, z listov dreves
in opral je moj greh,
brez rok in nem.
Morda ni le moj,
morda je od vseh?
Kaj mi pomaga umit svet,
ko vendar črnim od znotraj.
Raskavi postajamo,
naše vezi trohnijo,
ostaja črno-bel izraz.
Je krivda poslednji poraz?
Mojim sanjam so uteha tvoje oči
in obraz je mehak
kakor zemlja pod pticami;
to je njihovo gnezdo pod svobodo modrine,
kamor pridejo z nebes umret.
Ptica poje, leti in gnezdi,
ker se, preprosto,
čuti prav.