Spreminjam se in se učim,
priznam, ne vem – in le sledim
temu, kar srce pove …
Ker posluša,
sliši, ve.
Želim hitet, živet, imet,
preskočit potok, kjer je most,
nočem čakat in trpet;
ne želim po poti
v gozd.
Um kot sonce daje moč,
jedro zemlje pod mano bije,
ustavim in zavem se sebe,
bolje vidim,
čutim tebe
in ne želim premaknit reke,
usahnit morja, ritma plime in oseke …
Neham teči, čas je zdaj,
le grem za glasbo, ki vabi
v raj.
In zdaj se ne bojim nesreče,
vem – vse je in tudi bo,
majhni, drobceni koraki
vodijo, kamor vsi gremo;
ne hiti – ne v zemljo ne v nebo,
ustavi se, zaplavaj, glej,
kako lepi so oblaki …