Kot otrok slutiš
številne skrivnosti,
kakor skrit za tančico
obvarovan razumevanja
hlastaš za resnico.
Z leti spoznavaš,
učiš se modrosti,
prisluškovati, čutiti, slišati,
slediti glasu njene besede.
Naenkrat zavem se:
razumem te dolgo zastrte skrivnosti,
saj vidim, saj slišim, umevam resnico:
odrasel sem, se človek zamišljen zaloti.
Sledim svoji poti, vedno bolj vztrajno,
trdno stopam dalje in naprej, neomajno,
obenem pozabim na slutnje skrivnosti,
ne vidim križišč več ne vzgibov norosti …
Le svet, poln kreposti
in navad mi ostane,
ko nov dan si jutri pomane oči,
si jutranje sveže daj jih še ti:
Kje so vse moje slutnje skrivnosti?