Misel,
lahna kot peresce sna,
nosi zven jezika
in sidra v naju
svoj pomen in namen.
Dih,
tiha glasba, ki živi,
nahrani bitje, ki hrepeni …
Nekje med nama pa praznina:
za navdih, za nov vdih.
Pogled
boža svetle sanje,
ki jim pravimo življenje.
Najlepše pa tvoje so oči,
ko skrivoma zazrem se vanje …
Nasmeh
ob pogledu tem napolni me
in radost me prežame –
kadar s tabo jo delim,
več je imam, več je dobim …
Misel, dih,
pogled, nasmeh –
povedo, da trenutek vsak
najlepši je lahko takrat,
ko sebe z drugimi
zares živim.