Sredi sanjske pokrajine opazujem skrivnost.
Stojim na robu. Strah me je svoje majhnosti.
Na kozmičnem mostu sem. Odpravim se na breg,
do majhne kaplje v travi — v njej utripa naš planet.
Na njem je vse človeštvo …
Pogledam v daljavo, tja čez most — in vidim sebe,
kako zrem prav v to kapljico. Čas teče počasi in sonce greje
in reka teče.
Nisem več prepričana, ali sem majhna ali velika.
Vem le, da skrivnosti niso enostavne. Moje srce pa enakomerno utripa …