Objem, ki boli
kot črnina,
v kateri se duša izgublja,
bližina, ki zdravi
kot gotovost,
ki nič ne obljublja,
pomen, ki nosi
skrivnost,
a se z njo ne poljublja
Oči, ki vidijo,
kako je visoka
globina duha,
ušesa, ki slišijo,
ko je spevna
tišina morja
Resnica, ki te
vsega objema,
spoznanje, ki te
neznosno prežema,
radost, ki te spominja
na smeh vseh,
ki imajo mesto
v tvojih očeh
Bolečina
se zareže v srce,
izgine ves smisel,
ki izhaja iz nje;
v črni temi
se dotaknem luči,
ki ni s tega sveta …
In svet zažari
v barvah srca.
Duša
ne more umreti;
zato se moram upreti,
živeti,
splesti misel
v novo mrežo,
vanjo ujeti smisel,
predati se
in se učiti ljubiti …
Znova.