Spomin na sanje
je kot zemlja, na kateri klije seme.
Ali vzklije, je odvisno
od vode in svetlobe.
Spomin na sanje
je kot sito, ki nas ne spusti skozi tančico:
na njej ostajamo,
ne da bi se uzrli v svoji zgodbi.
Dejanje izhaja iz srži, iz srca.
Odločitve pridejo kasneje.
Svoje sito namreč vsak dan pletemo
in ne da bi vedeli, naše bistvo sije
skozi njegovo sanjsko mrežo.