Vzamem si košček brezdanje samote,
odidem v sanje, v visoke planote
izgubim se v veselju, v čisti svetlobi,
umijem pod slapom, posušim v mrakobi
In noč se približa osamljeni sobi,
obkrožena s svetim se ustrašim celote
Srhljiva črnina me kmalu obda,
a spomnim se čudne ljubezni za dva …
Praznina ni groza, je tudi širjava
in pomena in smisla polna bolečina
kot steber je bitja, kot čista polnina,
da smer in voljo najde srce,
kam in h komu
vedno ve, vedno gre.