Prav kot takrat, ko skozi omrtvičeno telo
ponovno steče sladka tekočina življenja;
ko oživim od polnosti,
se kot voda po presušenih strugah
razlije moje ponižanje prav do reke,
ki nosi tok pogube.
Kam zdaj, se vprašam,
ujeta v smer bolí. Obenem spoznam,
da v meni polje namesto krvi prozorna
sluz. To nisem jaz. Nisem več
med dragimi, okoli mene so kovinski stvori.
Ujeta sem v labirintu niča.