Tako samoumevna si mi, Zemlja,
da me vsakič presune zavest o tvoji Biti.
Rada imam, ko mi prišepetavaš v snu;
to prečudno valovanje je kakor
uspavanka, uteha,
kakor tihi napev milosti.
Od kod mi hrepenenje,
da se uležem na vlažno, rjavo prst
in zarijem vanjo dlani,
se povsem predam tlom?
Hvala ti, zemlja,
ki daješ in jemlješ
v svojem večnem ritmu.