Svet,
prevzet,
prežet od hitrosti,
nasičen norosti –
nikoli brez smisla,
nikoli zaman;
kakofonija hodnikov,
šepetanje mladosti,
odmevi korakov, brezpotij in sanj …
A vendar –
ta teža brezimna,
kovina v prsih,
občutek močan,
da nekaj umre –
mar bistvo je to,
ki me sidra v zemljo,
ko širno nebo nad mano se pne?
Korak za korakom
stopam v têmo, v praznino,
v to prečudno, prisotno daljino –
križišče navdiha,
sanjsko sidrišče,
božanskega stik;
je prostor idej, demonov, strasti;
zasnova čudes
in življenja dotik.