Če kaj zagotovo vem:
sredica življenja
je sočna in sladka
in ne zgolj oddaljene sanje …
In čeprav znova vstopiva vanje,
boleče diha hrepenenje
in močneje zasije spoznanje,
ko v teži spominov lebdiva
in se spogledava zanje …
Pa vendar, tu nisi ti.
Usoda je to,
kar pride do nas,
ne nekaj, kar čaka svoj čas …
Zapreti želim vrzeli čutenja,
a hrepenenja se ne da ujeti,
poglablja se samo moj krik v tišini:
čutiti, biti, živeti!